Romunija? Resno?

Takole je svojo izkušnjo doživel Dragan:

Po izboru Mladinskega centra Dravinjskih doline, smo se štirje člani iz Slovenije odpravili na TC: Social Photography, Cluj Napoca, Romania. Po dolgotrajnem izbiranju načina kako se bomo odpravili oziroma kakšno vrsto prevoza bomo ubrali, smo se odločili za prevoz z avtomobilom.

In prišel je dan zgodnjega bujenja, dan spoznavanja z ostalo ekipo in dan izredno dolge vožnje… No ja, glede na to da se poprej nismo poznali med seboj, smo imeli zdaj časa na pretek, dovolj kilometrov pred seboj da smo lahko vsaj malo poizvedeli kdo in kaj smo.

No, poglej ga zlomka, pa smo prispeli. V čudoviti deževni noči, tudi mrzli, smo prispeli v Transilvanijo. Yeah. Pridemo v hotel Arena, in takoj smo zaznali ekipo ljudi ki nas je pričakala. Torej, ljudje z veliko količino energije, smeha, pričakovanja, yeah yeaiii (že v naprej videno da bo naslednjih deset dni v kombinaciji žuranja in udejstvovanja na delavnicah).

Tako, prva noč prespana, pa se dajmo spoznat še malo bolj z ostalimi udeleženci in ravno tako z gostitelji, pa ja no, tudi z natakarji in kuharji (saj hrana in pijača je pomemben člen pri delu,kajneda?). Se pravi; Romunija, Slovenija, Nemčija, Latvija, Grčija in Turčija, države katere so sodelovale pri projektu.

In kako je stvar potekala? Tako da smo v uvodnih dneh začeli govoriti in delati na Social photography, kaj kmalu zatem pa smo začeli posvečati naslednje dni Connectorju. In kako sem jaz Connector videl. Kot neko veliko gnezdo s 16 različnimi delavnicami kjer so vsi nekaj počeli, se učili, delili znanje, spoznavali (tako ali drugače :D),druženje, na koncu pa tudi predstavitev kaj smo se naučili. Kar kul zadeva ( bi se splačalo biti del Connectorja to leto, kajti to leto bo celotna zadeva še večja, še bolj odmevna, še bolj kul. Konec koncev je Cluj –Napoca to leto Evropska prestolnica mladih). Zadnje dni smo se pa posvetili nazaj k Social pohographyu.

Tako, na kratko kaj smo počeli. Nato je prišel grenki čas slovesa, ampak kaj čmo. Spakiramo svoje stvari, jih damo v avto, se odpravimo na pot in po ljubki vožnji smo kaj kmalu doma. Yeai.

Hm…kaj sem se naučil oziramo kaj sem odnesel iz tega TC?

Kaj, zakaj in kako je social photography
Bil deležen na connectorju kjer sem bil na delavnici mind maping & graphic facility (cool thing)
V Cluju srečal ljudi iz Italije in Romunije kateri smo bili skupaj na prvem enomesečnem EVS na Cipru
Nova Evropska poznanstva
Povezal sem se z ekipo Urbaniac in že smo v delu na novih projektih. Yeai.
Hvala Laura in ekipa Mladinskega centra Dravinjske doline

In takole Zala:

Pred leti sem že bila na dveh projektih, tako da sem si približno predstavljala kako to vse zgleda: delavnice čez dan, druženje zvečer. Naslov projekta me je takoj pritegnil, čeprav vseeno nisem znala povsem natančno odgovoriti, ko me je pred projektom kdo vprašal, kaj je to socialna fotografija. Pričakovala sem, da bomo najprej imeli kakšne delavnice glede fotografiranja, potem pa bomo to povezali z izražanjem čustev, besed, misli itd., skozi fotografijo. Mislila sem, da se bomo učili, kako pomagati in pokazati drugim, da se lahko izražajo skozi fotografijo, kako lahko fotografija pomaga, kadar smo na tleh, kadar smo žalostni in brez volje, ampak ker nisem imela točne predstave, kaj vse spada pod to temo, sem si rekla, da se bom pustila presenetit.

Že takoj prvi večer, ko smo prišli, sem vedela, da se bomo naslednje dni imeli super, saj smo se vsi super ujeli med sabo. Naslednji dan je potekal zelo sproščeno, poln iger in aktivnosti, preko katerih smo se spoznavali. S socialno fotografijo smo začeli drugi dan, vendar mi sam potek delavnic ni bil preveč všeč, vse je bilo preveč razpuščeno in premalo organizirano, od delavnic pa nisem dosti odnesla. Drugega projekta se nisem tako veselila, še posebej ko sem ugotovila, da imamo kar polovico časa namenjenega samo njemu, meni je bila pa ravno socialna fotografija vzrok, da sem se prijavila. Vsekakor sem bila zelo prijetno presenečena. Delavnice so bile super, sama sem si izbrala delavnico o človekovih pravicah in moram reči, da sem se res veliko naučila. Skozi aktivnosti in igre smo ugotovili, da so nam človekove pravice tako blizu, da nas obdajajo v vseh situacijah, ampak da se jih sploh ne zavedamo ter da jih nehote vsak dan kršimo. Res mi je bilo všeč, ko smo se ob koncu delavnic zbrali v zapuščenem, a nekdaj razkošnem hotelu, kjer smo vsi predstavljali svoje delavnice. Sama sem sodelovala z Nemcem, s katerim sva morala pripraviti aktivnost, skozi katero se bodo udeleženci naučili nekaj o človekovih pravicah. Odločila sva se, da jih bova nekaj podučila o diskriminaciji nad ženskami, zato sva pripravila enourno delavnico po kateri sva dobila super pozitiven feedback s strani udeležencev. Ena učiteljica je po delavnici celo pristopila do naju in naju prosila, če ji lahko poveva kaj več o delavnici, da bi jo ona rada izvedla s svojimi učenci. Ravno iz te delavnice sem tudi potegnila največ. Vodenje delavnice mi je bilo izredno všeč, v temo sem se zelo vživela, zato mi je bilo aktivnost v veselje voditi, najbolj pa mi je bilo všeč to, da so se udeleženci odzvali zelo aktivno, delili svoja mnenja in zgodbe, med njimi je prišlo do prave diskusije.

Če primerjam s prejšnjima projektoma, mi je bil ta daleč najbolj všeč. V neki meri sem k temu pripomogla sama, saj se na prvih dveh nisem tako aktivno vključevala, ker sem imela še precej treme, nisem hotela govoriti angleško, bila sem najmlajša itd itd., v precejšnji meri pa so k temu pripomogli ostali udeleženci, s katerimi smo se super ujeli in se v desetih dneh tako spoznali in povezali, da nam je bilo hudo, ko smo se razšli. Vsekakor se bomo pa še videli, v januarju ali februarju grem v Nemčijo, spoznavat nove kraje (juhu).

Primanjkovalo mi je spanca, prostega časa, izletov (ko že tretji dan skoraj da nismo videli zunanjosti hotela mi je skoraj prekipelo, prav tako pa si nismo šli nič ogledati, kar sem vsekakor pričakovala), deležna pa sem bila ogromno smeha, druženja, iger, zabav, plesa, novih informacij, dobre romunske hrane, ogromnih količin kave in super spominov.