Mednarodna mobilnost

Domov / Oznaka: "Mednarodna mobilnost"
V Slovenskih Konjicah kulturni in medkulturni

V Slovenskih Konjicah kulturni in medkulturni

Mladinski center Dravinjske doline in Klub študentov Dravinjske doline v februarju pripravljata pestro kulturno dogajanje hkrati pa so znana tudi medkulturna izobraževanja, ki jih v partnerstvih izvajajo!

 

 

Kulturni 2015 – klik

Klub študentov Dravinjske doline v sodelovanju in podroro s starni Mladinskega centra Dravinsjke doline v februarju 2015 izvaja projekt Kulturni teden 2015 že sedemnajsto leto zapored. Namen projekta je približati razne kulturne zvrsti mladim, hkrati pa lahko v sklopu projekta mladi razvijajo svoje organizacijske kompetence. Program ponuja koncerte, gledališke predstave, lokalno pesniško zbirko, filmske večere in še in še.

 

Medkulturni 2015 – klik

Mladinski center Dravinsjke doline je edne aktivnejših mladinskih centrov na področju mednarodnih aktivnosti v Sloveniji že od leta 2006. Poleg izvajanja mladinskih izmenjav in treningov v lokalni skupnosti mladim nudimo tudi širok nabor treningov in izmenjav, ki se jih lahko udeležijo v tujini. Letošnje glavne teme so povezane z gledališčem, kreativnostjo in podjetništvom.
Vabljeni!
V Turčiji o spodbujanju socialne vključenosti

V Turčiji o spodbujanju socialne vključenosti

Decembra 2014 sem se udeležila seminarja v Istanbulu na temo Spodbujanja socialne vključenosti med mladimi. Na seminarju nas je bilo 29 iz 9 različnih držav in različnih starosti. Mešanica kultur na že tako izjemno kulturno mešanem okolju, kjer se prepletata vzhod in zahod je bila izjemna. Udeležba na takem mednarodnem seminarju je vsekakor izkušnja, ki si jo še želim ponoviti, saj sem spoznala ogromno novih ljudi, prijateljev, odkljukala še eno mesto na seznamu mest, ki jih želim obiskati (kljub temu, da v Istanbul še definitivno grem) in se tudi marsikaj naučila. Poleg vseh delavnic, predstavitev, predavanj smo imeli precej časa za obisk tega veličastnega mesta. Organizatorji so nam tu šli precej na roko, saj smo imeli prosti čas, ko je bilo pač lepše vreme. Ravno ti prosti trenutki so bili odlična spodbuda za delo na delavnicah, kjer smo predebatirali vse od socialne izključenosti/vključenosti, različnih družbenih skupin, ki se soočajo s problemom izključevanja, problematike prostovoljstva, naših izkušenj, dobrih praks pa do drugih družbenih problemov v posamezni državi. Nismo pa zgolj teoretizirali, ampak smo se preizkusili tudi v delu na terenu ter preko različnih iger vlog. Med meni osebno najbolj zanimive dobre prakse je vsekakor spadala živa knjižnica, kjer posamezniki iz različnih, tudi marginaliziranih, družbenih skupin delijo svojo življenjsko izkušnjo z vsemi, ki so pripravljeni poslušati. Same smo predstavile Zadrugo za razvoj podeželja Pomelaj, ki zaposluje ranljive družbene skupine, zavod Voluntariat ter še nekaj manjših socialnih podjetij.

Kot kulturologinja in velika ljubiteljica hrane sem v Istanbulu naravnost uživala. En teden je minil še prehitro in vrnitev v mrzlo Ljubljano je bila kar šokantna. Udeležbo na takih seminarjih priporočam vsem, saj lahko pridobiš ogromno, poleg tega pa ne stane dosti, kar je v današnjih časih precej pomemben kriterij.

Zapisala udeleženka Janja Horvat

Po mednarodne vrtičkarske izkušnje

Po mednarodne vrtičkarske izkušnje

Mladinski center Dravinjske doline sodeluje s centrom ASHA (Združeno Kraljestvo) v dolgoročnem projektu spodbujanja trajnostnega razvoja ter prenosa “vrtičkarskih” znanj na mlade. Tako se je na tedensko usposablajnje odpravilo že preko 10 mladih… Tu je nekaj njihovih vtisov.

Udeleženka Maruša Kuk:

Marec – ravno pravi čas za enega izmed prelomnih dogodkov, ki se vsako leto ponavljajo v biodinamičnem kmetijstvu – priprava “500”. In nikoli ne bi izvedela zanj, če se ne bi prav v marcu 2015 skupaj s še dvema super puncama iz Slovenije odpravila v Anglijo v ASHA center na seminar o trajnostnem razvoju. Seminar, ki je trajal 7 dni in povezal blizu 10 držav iz vse Evrope, nas je seznanil s trenutnim dogajanjem na področju sprememb v svetu zaradi katerih je nujno, da se ljudje začnemo zavedati pomembnosti “trajnosti” našega sveta in začnemo živeti v skladu s tem. V sklopu tega smo se tako najprej spoznali s problematiko, nato pa z možnimi rešitvami.

Bilo je lepih 7 dni, tekom katerih smo se naučili marsikaj novega, spoznali nove prijatelje in kulture ter si tako spet še malo razširili pogled.

Nadaljuj >>

Zakopane niso le za smučarje!

Zakopane niso le za smučarje!

V mesecu marcu sem se na Poljskem udeležila mednarodnega treninga na temo projektnega managementa, ki je bil namenjem mladinskim delavcem (mentorjem, animatorjem, trenerjem) oziroma projektnim managerjem in koordinatorjem, ki se ukvarjajo z mladinskim delom.

Trening je pod okriljem gostiteljske organizacije PARNAS, Center for Scientific and Cultural Iniciatives med 8. in 16. marcem 2015 potekal v mestu Zakopane na Poljskem.

Zakopane je mesto na jugu Poljske. Znano je kot zimsko športno središče – Slovenci ga najverjetneje najbolje poznamo po organizaciji tekmovanja v smučarskih skokih, saj ima mesto poleg smučarskih površin tudi kapacitete za izpeljavo tovrstnih tekmovanj.

Na treningu je sodelovalo 24 udeležencev. Gostiteljsko državo so zastopali štirje udeleženci, prav tako so štirje udeleženci prišli iz Turčije, Italije in Romunije, iz Madžarske in Grčije sta prišla po dva udeleženca, Slovenijo in Mladinski center Dravinjske doline pa sem zastopala jaz.
Organizacije, ki so sodelovale na treningu so:
– Poljska (gostiteljska organizacija) : Center for Scientific and Cultural Initiatives PARNAS
– Hrvaška: Zeleno Drustvo – Udruga za bolje sutra
– Grčija: Heraklion Youth Centre
– Madžarska: Kistarcsa Cultural Association
– Italija: Associazione Mosaico in Citta di Torino
– Poljska: Stowarzyszenie FRUGO
– Romunija: Asociatia EuroDEMOS
– Turčija: Sistem ve Jenerasyon Dernegi in Karahuyuk Mahallesi Ilim Kultur ve Yardimlasma Dernegi
– Slovenija: Mladinski center Dravinjske doline Vodja projekta in trener, ki sta nas spremljala skozi celoten teden sta bila Marcin Księżopolski (Poljska) in Giorgi Kakulia (Gruzija).

Progam treninga je bil zelo pester in dobro načrtovan.

Program je zajemal sedem polnih delovnih dni ter 2 dni, ki sta bila načrtovana kot dan prihoda in odhoda, a hkrati zapolnjena tudi s spoznavno delavnico in predstavitvijo programa ter zadnji dan z evalvacijsko in zaključno delavnico.

Nadaljuj >>

Romunija? Resno?

Romunija? Resno?

Takole je svojo izkušnjo doživel Dragan:

Po izboru Mladinskega centra Dravinjskih doline, smo se štirje člani iz Slovenije odpravili na TC: Social Photography, Cluj Napoca, Romania. Po dolgotrajnem izbiranju načina kako se bomo odpravili oziroma kakšno vrsto prevoza bomo ubrali, smo se odločili za prevoz z avtomobilom.

In prišel je dan zgodnjega bujenja, dan spoznavanja z ostalo ekipo in dan izredno dolge vožnje… No ja, glede na to da se poprej nismo poznali med seboj, smo imeli zdaj časa na pretek, dovolj kilometrov pred seboj da smo lahko vsaj malo poizvedeli kdo in kaj smo.

No, poglej ga zlomka, pa smo prispeli. V čudoviti deževni noči, tudi mrzli, smo prispeli v Transilvanijo. Yeah. Pridemo v hotel Arena, in takoj smo zaznali ekipo ljudi ki nas je pričakala. Torej, ljudje z veliko količino energije, smeha, pričakovanja, yeah yeaiii (že v naprej videno da bo naslednjih deset dni v kombinaciji žuranja in udejstvovanja na delavnicah).

Tako, prva noč prespana, pa se dajmo spoznat še malo bolj z ostalimi udeleženci in ravno tako z gostitelji, pa ja no, tudi z natakarji in kuharji (saj hrana in pijača je pomemben člen pri delu,kajneda?). Se pravi; Romunija, Slovenija, Nemčija, Latvija, Grčija in Turčija, države katere so sodelovale pri projektu.

In kako je stvar potekala? Tako da smo v uvodnih dneh začeli govoriti in delati na Social photography,   kaj kmalu zatem pa smo začeli posvečati naslednje dni Connectorju. In kako sem jaz Connector videl. Kot neko veliko gnezdo s 16 različnimi delavnicami kjer so vsi nekaj počeli, se učili, delili znanje, spoznavali (tako ali drugače :D),druženje, na koncu pa tudi predstavitev kaj smo se naučili. Kar kul zadeva ( bi se splačalo biti del Connectorja to leto, kajti to leto bo celotna zadeva še večja, še bolj odmevna, še bolj kul. Konec koncev je Cluj –Napoca to leto Evropska prestolnica mladih). Zadnje dni smo se pa posvetili nazaj k Social pohographyu.

Tako, na kratko kaj smo počeli. Nato je prišel grenki čas slovesa, ampak kaj čmo. Spakiramo svoje stvari, jih damo v avto, se odpravimo na pot in po ljubki vožnji smo kaj kmalu doma. Yeai.

Hm…kaj sem se naučil oziramo kaj sem odnesel iz tega TC?

  • Kaj, zakaj in kako je social photography
  • Bil deležen na connectorju kjer sem bil na delavnici mind maping & graphic facility (cool thing)
  • V Cluju srečal ljudi iz Italije in Romunije kateri smo bili skupaj na prvem enomesečnem EVS na Cipru
  • Nova Evropska poznanstva
  • Povezal sem se z ekipo Urbaniac in že smo v delu na novih projektih. Yeai.
  • Hvala Laura in ekipa Mladinskega centra Dravinjske doline

In takole Zala:

Pred leti sem že bila na dveh projektih, tako da sem si približno predstavljala kako to vse zgleda: delavnice čez dan, druženje zvečer. Naslov projekta me je takoj pritegnil, čeprav vseeno nisem znala povsem natančno odgovoriti, ko me je pred projektom kdo vprašal, kaj je to socialna fotografija. Pričakovala sem, da bomo najprej imeli kakšne delavnice glede fotografiranja, potem pa bomo to povezali z izražanjem čustev, besed, misli itd., skozi fotografijo. Mislila sem, da se bomo učili, kako pomagati in pokazati drugim, da se lahko izražajo skozi fotografijo, kako lahko fotografija pomaga, kadar smo na tleh, kadar smo žalostni in brez volje, ampak ker nisem imela točne predstave, kaj vse spada pod to temo, sem si rekla, da se bom pustila presenetit.

Že takoj prvi večer, ko smo prišli, sem vedela, da se bomo naslednje dni imeli super, saj smo se vsi super ujeli med sabo. Naslednji dan je potekal zelo sproščeno, poln iger in aktivnosti, preko katerih smo se spoznavali. S socialno fotografijo smo začeli drugi dan, vendar mi sam potek delavnic ni bil preveč všeč, vse je bilo preveč razpuščeno in premalo organizirano, od delavnic pa nisem dosti odnesla. Drugega projekta se nisem tako veselila, še posebej ko sem ugotovila, da imamo kar polovico časa namenjenega samo njemu, meni je bila pa ravno socialna fotografija vzrok, da sem se prijavila. Vsekakor sem bila zelo prijetno presenečena. Delavnice so bile super, sama sem si izbrala delavnico o človekovih pravicah in moram reči, da sem se res veliko naučila. Skozi aktivnosti in igre smo ugotovili, da so nam človekove pravice tako blizu, da nas obdajajo v vseh situacijah, ampak da se jih sploh ne zavedamo ter da jih nehote vsak dan kršimo. Res mi je bilo všeč, ko smo se ob koncu delavnic zbrali v zapuščenem, a nekdaj razkošnem hotelu, kjer smo vsi predstavljali svoje delavnice. Sama sem sodelovala z Nemcem, s katerim sva morala pripraviti aktivnost, skozi katero se bodo udeleženci naučili nekaj o človekovih pravicah. Odločila sva se, da jih bova nekaj podučila o diskriminaciji nad ženskami, zato sva pripravila enourno delavnico po kateri sva dobila super pozitiven feedback s strani udeležencev. Ena učiteljica je po delavnici celo pristopila do naju in naju prosila, če ji lahko poveva kaj več o delavnici, da bi jo ona rada izvedla s svojimi učenci. Ravno iz te delavnice sem tudi potegnila največ. Vodenje delavnice mi je bilo izredno všeč, v temo sem se zelo vživela, zato mi je bilo aktivnost v veselje voditi, najbolj pa mi je bilo všeč to, da so se udeleženci odzvali zelo aktivno, delili svoja mnenja in zgodbe, med njimi je prišlo do prave diskusije.

Če primerjam s prejšnjima projektoma, mi je bil ta daleč najbolj všeč. V neki meri sem k temu pripomogla sama, saj se na prvih dveh nisem tako aktivno vključevala, ker sem imela še precej treme, nisem hotela govoriti angleško, bila sem najmlajša itd itd., v precejšnji meri pa so k temu pripomogli ostali udeleženci, s katerimi smo se super ujeli in se v desetih dneh tako spoznali in povezali, da nam je bilo hudo, ko smo se razšli. Vsekakor se bomo pa še videli, v januarju ali februarju grem v Nemčijo, spoznavat nove kraje (juhu).

Primanjkovalo mi je spanca, prostega časa, izletov (ko že tretji dan skoraj da nismo videli zunanjosti hotela mi je skoraj prekipelo, prav tako pa si nismo šli nič ogledati, kar sem vsekakor pričakovala), deležna pa sem bila ogromno smeha, druženja, iger, zabav, plesa, novih informacij, dobre romunske hrane, ogromnih količin kave in super spominov.