»Ljudje prihajajo po pomoč, ki je ne odrekamo.«

Strateško partnerstvo »Mreža«, ki ga sestavljamo skupaj z Zavodom Vozim iz Celja ter Društvom Novus, Zavodom Uspešen.si in Andragoškim društvom Univerza za III. življenjsko obdobje iz Velenja, je novembra in decembra 2020 izvedlo anketo o spremembah pri delu z različnimi ranljivimi ciljnimi skupinami v času življenja s koronavirusom. Odločili_e smo se za raziskavo aktualnega stanja z namenom pridobiti informacije o morebitnih spremembah potreb različnih ranljivih ciljnih skupin in organizacij. Glede na izsledke se bomo lotili_e reševanja novih izzivov v času življenja s koronavirusom.

Na anketo je v Velenju, Celju in Slovenskih Konjicah odgovorilo 100 organizacij in institucij, v Slovenskih Konjicah je na anketo odgovorilo 29 organizacij oziroma institucij. Večina jih dela z več kot eno ranljivo ciljno skupino. Skoraj vse organizacije ocenjujejo, da so se potrebe ciljnih skupin v času življenja s koronavirusom spremenile. Spremembe, ki so posledica zaprtosti družbe in onemogočanja socialnih stikov, organizacije opažajo na štirih področjih: socialnem in ekonomskem področju, v psihofizičnem zdravju in na področju delovanja organizacije. Primeri odgovorov so sledeči:

 »Mladi pogrešajo stik v živo, (pre)obremenjeni so s spletnimi aktivnostmi (šolanje na daljavo), omajana je njihova finančna avtonomija in avtonomija na splošno (preselitev nazaj domov). Posledice se kažejo v nihanju psihološkega zdravja (depresije, tesnobe, psihoze, asocialnost, napadi panike, brezvoljnost, razdražljivost, agresija, …) in avto-destruktivnem vedenju (samo-poškodovanje, motnje hranjenja, nehigiena spanca, uživanje drog, …).«

»Ker so naša finančna sredstva omejena. Sredstva zbiramo s pomočjo akcij in projektov, ki jih izvajamo. Ker teh sedaj ne moremo izvajati, posledično ne pridobimo sredstev in le-teh ne moremo predati naprej v obliki pomoči.«

»Povečana nestrpnost znotraj družinskih članov, porast nasilja, stopnjevanje težav pri osebah s težavami v duševnem zdravju, težave pri izvajanju stikov, …«

»Društvo ne more izvajati prireditev za otroke, prav tako je učna pomoč otrokom ponujena preko spleta, ne v živo, kot smo jo izvajali.«

»Neaktivnost članov, prepovedano druženje v raznih sekcijah (pevski zbor, zeliščarske delavnice, izleti, pikniki, …).«

Skoraj vse organizacije so svoje delo prilagodile novim okoliščinam. 6 organizacij pa v času življenja s koronavirusom ne deluje. Organizacije, ki so se prilagodile, v največji meri poročajo o spletnem izvajanju aktivnosti, v manjši meri v stiku preko telefona in še v manjši o dostavi pomoči na dom oziroma prilagojenem načinu prevzema pomoči, stiku v živo (ko je dovoljen) ob upoštevanju ukrepov in določil ter o podajanju nalog, ki jih ciljne skupine lahko rešujejo v sklopu družinskih celic.

Glede dostopa do posamezne ciljne skupine ugotavljamo, da je za osnovnošolske otroke in mlade, stare od 15. do 29. let, prilagoditev aktivnosti v celoti spletna; odrasle, brezposelne in neaktivne osebe, različne deležnike in skupine se dosega deloma preko spleta, deloma preko telefonskega stika, deloma v živo ob upoštevanju ukrepov; družine, invalidne in starejše osebe se dosega večinoma preko telefonskega stika, manj v živo (npr. v obliki dostave pomoči na dom ali prevzemu te) in preko spleta. Primer odgovora:

 »Ponudba brezplačne rekreacije za družinske člane; ko je bilo dovoljeno – izvajanje vadb raznih športnih panog v manjših skupinah, motiviranje občanov k športni aktivaciji preko družbenih omrežij.«

Več kot polovica organizacij ocenjuje, da s svojimi aktivnostmi dosežejo manj uporabnikov in uporabnic. Razlogi za to sodijo v tri sklope: prepovedi v povezavi z epidemijo, digitalna nepismenost in neveščost ter spremembe v psihološkem stanju ljudi.

Tiste, ki dosegajo enako število uporabnikov in uporabnic, poročajo o večjem angažmaju pri ohranjanju stika, vlaganju truda v socialna omrežja in uporabo drugih digitalnih orodij ter ne odrekanju pomoči potrebnim. Razlogi, zakaj manjši delež organizacij doseže več uporabnikov in uporabnic, so v povečanju različnih stisk, ki jih je prinesla socialna izolacija in v večjemu angažmaju v obliki širjenja dosega stikov v mreži posameznega uporabnika in uporabnice (predvsem šole). Več jih izraža zaskrbljenost, ker zaradi socialne izolacije in neodzivnosti ne vedo, kakšno je dejansko stanje na terenu. Bojijo se, da ne bodo kos posledicam, ki bodo temu obdobju sledile. Primera odgovora:

»Nimamo stika z več kot 95 % uporabnikov storitev in sploh ne vemo, kaj se z njimi dogaja.«

»Ljudje prihajajo po pomoč, ki je ne odrekamo.«

 Slaba polovica organizacij za učinkovito in kvalitetno izvajanje svojih aktivnosti v času življenja s koronavirusom pogreša predvsem racionalizacijo ukrepov in si želi dela v živo ob upoštevanju določil, v manjši meri so organizacije in institucije izrazile potrebo po ustrezni IKT opremi, sredstvih za dostop do spletnih programov in aplikacij ter po stabilni internetni povezavi. Nekatere potrebujejo kadrovske okrepitve in več informacij iz terena, kaj se s posamezno ciljno skupino dogaja in posledično razmislek, kako pomagati oziroma ciljno skupino v času življenja s koronavirusom doseči. Primera odgovorov:

 »Potrebovali bi človeški stik in pa družbo. Možnost, da se bi zbrali, poklepetali in skupaj naredili želeno.«

»Potrebujemo politike, ki bi se te krize lotili na drugačen način …«

Partnerstvo Mreža ugotavlja, da se je večina organizacij in institucij, ki delajo z različnimi ranljivimi ciljnimi skupinami, prilagodila okoliščinam življenja s koronavirusom. Pri čemer pa se zdi, da prevladuje prepričanje, da se (vsaj nekatere) spremembe ne bodo ohranile tudi po stabilizaciji okoliščin ali celo, da se (v kratkem) pričakuje popolno vrnitev stanja, ki je bilo del našega vsakdana pred koronavirusom.

Razmisliti je potrebno tudi o načinu, kako digitalizacijo v smislu socialne vključenosti in povezanosti spodbuditi v glavah ljudi. Ugotovitev, da veliko organizacij dosega manj uporabnikov in uporabnic in zato ne ve, kaj se z njimi dogaja, je zaskrbljujoča. Kar bi bilo potrebno, je morda hkrati z nacionalnimi kampanjami ukrepov za omejevanje širjenja virusa, izvajati tudi kampanje za spodbujanje ohranjanja in vzdrževanja stikov na prilagojeni način.

»Organizacije se lahko, kot kaže, zelo dobro prilagodimo, pri čemer pa nam tudi vrhunska tehnologija ne pomaga, če s strani uporabnikov in uporabnic ni vključevanja. Posledice ne vključevanja v prilagojene oblike socialnega življenja pa se, kot je pokazala tudi anketa partnerstva Mreža, kažejo tudi v razmahu psihosocialnih stisk,« pravi Karmen Kukovič, strokovna sodelavka regionalnega stičišča NVO savinjske regije Novus.

Celotno analizo ankete za občino Slovenske Konjice najdete tukaj.